V začetku minulega tedna je časopis Delo z objavo izjave Boška Šrota o domnevnih Janševih “kurirjih” potrdil, da je tovarniški bilten Pivovarne Laško.

Na to je že februarja 2003 opozoril tedanji vršilec dolžnosti direktorja ATVP Neven Borak v intervjuju za revijo Kapital, ko je komentiral tedanjo zlorabo Dela, ki si jo je privoščil tedanji predsednik uprave Pivovarne Laško Tone Turnšek: “Rad bi povedal, da sem zelo dobro razumel vsebino Dela v soboto, 22. februarja 2003. Če na drugi strani, ki je namenjena notranji politiki, pokažejo sceno z nadzornega sveta Dela, v kateri član nadzornega sveta, gospod Turnšek, s prstom žuga odgovornemu uredniku, če je na gospodarski strani intervju, kjer žuga tudi meni, če je v Sobotni prilogi članek o prevzemu Uniona, kjer se posredno žuga gospodu Plahutniku, potem si lahko kot državljan, in ne samo kot direktor agencije, zastavim vprašanje, ali je Slovenija postala tovarniško dvorišče gospoda Turnška, v katerem bo lahko vpil na vsakega, ki gre mimo, in, ali se Delo spreminja v tovarniški bilten Pivovarne Laško?” (Počistili bomo trg, Kapital, 10. marca 2003).

Slovenija kot tovarniško dvorišče pivovarne

Borak kljub svoji vizionarski napovedi iz februarja 2003, da se Delo spreminja v tovarniški bilten Pivovarne Laško in Slovenija v njeno tovarniško dvorišče, ni izpolnil svojih obljub, da bo kot prvi mož ATVP počistil kapitalski trg insajderjev in parkirišč vključno s Pivovarno Laško.

Namesto tega je dvojec Turnšek-Šrot ob podpori različnih političnih strank in zaledju tovarišijskega omrežja Kučanovega Foruma 21 iz pivovarne naredil politično in ekonomsko najmočnejšo oligarhijo v državi. (glej Vse poti vodijo k Milanu Kučanu, Finance št. 116/2008)

Janševe obljube

Takoj po volilni zmagi na zadnjih parlamentarnih volitvah, 9. novembra 2004, je Janez Janša na prvi izredni seji državnega zbora med drugim obljubil, da bo obračunal s kapitalsko, medijsko in politično nedotakljivimi centri moči v državi: “Kartelna prepletenost, še posebej neformalna, našega gospodarstva je eden najbolj žgočih problemov, ki ovirajo naš gospodarski razvoj. Pri tem gre pogosto za povezave na meji kriminalne dejavnosti, kot so parkiranje delnic, ki se jim zaradi njihove kapitalske, medijske in politične moči nihče ne upa učinkovito upreti.” (prva izredna seja državnega zbora, 9. novembra 2004)

Vizjakove čestitke Šrotu

Premier Janša je že v prvem letu delovanja vlade poteptal svojo obljubo, ko je začel igrati golf s tovarišijo iz Foruma 21. Maja 2005 je tedaj še Plahutnikov urad za varstvo konkurence brezpogojno odobril nastanek monopolističnega pivskega holdinga Pivovarna Laško. Politični značaj odločitve urada je potrdil Plahutnikov šef, minister za gospodarstvo in pomemben član Janševe SDS Andrej Vizjak, ki je v posebni izjavi za Delo izrazil zadovoljstvo nad odločitvijo urada. (Delo, 13. maja 2005)

Da Vizjakovo politično dobrikanje Šrotovi pivovarni ni bilo naključje, se je potrdilo nekaj mesecev pozneje, avgusta 2005, ko je Janševa vlada pri prodaji Mercatorja kršila koalicijsko pogodbo in po klientelističnem vzorcu predhodnih vlad LDS nepregledno prodala državno lastništvo Soda in Kada v Mercatorju monopolistu Pivovarni Laško in Istrabenzu.

Tankovo navduševanje nad Šrotom

Tesna politična sprega med Janševo vlado in Šrotovo pivovarno se je najbolj izrazila konec novembra 2005 na seji državnega zbora, namenjeni sporni prodaji Mercatorja.

Tedaj se je vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko takole navduševal nad Šrotovo pivovarno: “Precej zanimiva je tudi zgodba, ki se je odvijala ob prodaji Pivovarne Union, kjer se je bila strateška bitka o tem, kdo bo kupec: ali tujci, belgijski Interbrew, za kar se je zelo trudila vlada, ali domača Pivovarna Laško … Postavlja se vprašanje, kaj bi se zgodilo z Unionom in Pivovarno Laško, če bi se izvedel vladni scenarij LDS. Ali bi bila Pivovarna Laško še tako pomemben, prepoznaven in velik igralec na slovenskem gospodarskem nebu, kot je danes, ali ne?” (11. seja DZ, 30. novembra 2005)

Tri tedne pred Tankovim slavospevom Pivovarni Laško je krmilo pivovarne tudi uradno prevzel Boško Šrot. Sočasno so se Janši v zameno za Mercator politično odprla vrata v medijski hiši Delo, ki so se znova zaprla lani spomladi, ko se je Janša razšel s Šrotom.

Pivo, kruha in iger

Vsakoletna slovenska različica “kruha in iger” v podobi pivske prireditve Pivo in cvetje v Šrotovo prestolnico privabi številne pomembne politike, ki s svojo navzočnostjo izkazujejo predanost interesom Pivovarne Laško.

Pred letom 2004 so bili redni gostje zlasti visoki politiki LDS na čelu s Tonetom Ropom in Milanom Kučanom. Po volilni zmagi Janševe SDS so se pivsko-klobasarske veselice udeleževali pomembni politiki SDS na čelu z ministrom Andrejem Vizjakom, ki je še leta 2006 zastopal politične barve Janševe stranke.

Letos se je prišel oligarhu Šrotu prvi priklonit vodja najmočnejše opozicijske stranke SD Borut Pahor. Sledila sta vodilna politika druge najmočnejše opozicijske stranke Golobičeve Zares, Matej Lahovnik in Franci Kek. Lahovnik kot vodja poslanske skupine Zares pred televizijsko kamero POP tv ni skrival vidnega navdušenja “nad malo bolj močnim okusom” novega Šrotovega piva znamke Tajkun, medtem ko je podpredsednik Zares in član Foruma 21 Kek hvalospev Šrotu izpričal takole: “So takšni in drugačni tajkuni. Ene je treba zapreti, eni sodelujejo.” (24 ur.com, 12. julija 2008)

Kapital in mediji

Leta 1985 sta Samuel Bowles in Richard C. Edwards, tedanja profesorja ekonomije na ameriški univerzi University of Massachusetts, izdala knjigo Understanding Capitalism. V njej sta opisala različne načine, kako denar prinaša politično moč.

Lastniki kapitala preoblikujejo ekonomsko v politično moč neposredno prek financiranja predvolilne kampanje političnih strank ali s tem, ko prek medijskih oglasov vplivajo na javno mnenje (aktualni primer v Sloveniji je odmevna medijska kampanja Tajkuni so dobri), ko najemajo vplivne odvetnike in pravnike s ciljem, da vplivajo na zakonodajne in druge postopke …

Po Bowlesu in Edwardsu ob neposrednih oblikah obstajata še dva posredna načina preoblikovanja ekonomske moči v politično. Prvi je tako imenovana stavka kapitala, ko lastniki kapitala nosilce politične moči izsiljujejo z grožnjo o selitvi kapitala in zapiranjem tovarn. Drugi je neposredno lastništvo nad mediji, saj – kot zapišeta ameriška ekonomista – lastnik medijev na koncu vedno odloča, kako bodo mediji poročali o politikih.

“Trade off” med mediji in politiko

V začetku junija je Pivovarna Laško v sporočilu za javnost zanikala trditve danes že nekdanjega urednika Dela, da je Boško Šrot maja letos uredniku naročil, naj ruši Janšo in podpre Pahorja (Sporočilo za javnost Pivovarne Laško, 8. junija 2008). Hkrati je pivovarna v sporočilu zapisala: “Vsebinske analize so ugotovile, da časopis favorizira nekatere opozicijske stranke, predvsem Gregorja Golobiča in Boruta Pahorja, manj pa je naklonjen Janezu Janši. Temu Boško Šrot ni nasprotoval. Nikoli pa tega ni naročil ali terjal.”

Pred mesecem dni je Šrotova pivovarna tako sama javno sporočila, da prvi pivovarnar ne nasprotuje uredniški politiki Dela, ki pred letošnjimi volitvami favorizira Pahorjevo SD in Golobičevo Zares. Minuli teden so prvaki obeh glavnih opozicijskih strank – Pahor, Lahovnik in Kek – z udeležbo na prireditvi Pivo in cvetje lastniku Dela vrnili uslugo za medijsko predvolilno podporo. Z javnim druženjem s Šrotom so predvsem demonstracijsko pokazali, da podpirajo način, kako se je Šrot po vzoru ruskih oligarhov le v nekaj tranzicijskih letih prelevil iz občinskega uradnika z rdečo knjižico Pahorjeve SD v petega najbogatejšega Zemljana.

“Trade off” med Šrotom in politiko

V omenjeni knjigi Understanding Capitalism sta ekonomista Bowles in Edwards pokazala, kako si kapital podreja politične stranke z namenom pridobivanja koristi z vplivom (rent seeking).

Vstop Pivovarne Laško v Delo v začetku leta 2003 je klasični primer, kako neka država postane tovarniško dvorišče vplivne korporacije. Po volitvah 2004 je tradicijo Ropove LDS nadaljevala Janševa vlada, ki je ob političnih ovacijah ministra Vizjaka in tajnika SDS Tanka pivovarni najprej podelila monopol in zatem v zameno za vstop v medijsko hišo Delo še nepregledno prodala Mercator.

Najnovejši obisk opozicijskih politikov Pahorja, Lahovnika in Keka pri oligarhu Šrotu napoveduje, da bo Slovenija po jesenskih parlamentarnih volitvah zopet tovarniško dvorišče Pivovarne Laško. Odprto ostaja le vprašanje, kako bodo opozicijske stranke v primeru volilne zmage Šrotu vrnile uslugo za predvolilno medijsko podporo – mu bodo prodale NLB, NKBM, Zavarovalnico Triglav ali podelile še kakšen monopol na trgu?

Ujetniki oligarhije iz Laškega

Janševa povolilna hipokrizija iz leta 2005, ko je začel takoj po volitvah igrati golf s tovariši iz Foruma 21 in se zbratil s Pivovarno Laško, opozarja, da lahko v primeru volilne zmage SDS po jesenskih volitvah pričakujemo konec vojne proti slovenskim oligarhom.

Če na drugi strani zmaga Pahorjeva SD in z njo Golobičeva Zares ter LDS Kresalove, bo Slovenija znova tovarniško dvorišče Pivovarne Laško. Oligarhi bodo tako kot pred letom 2004 zopet “ugledni” nacionalni šampioni, Slovenija pa še bolj ujetnica oligarha Šrota.

Stanislav Kovač

V izogib metafiziki sem zbral podatke, ki razkrivajo vzroke smrti za posamezne evropske države. Kljub uporabi podatkov pa verjamem, da je današnji sestavek kontroverzen in da vas bo spodbudil, spoštovani bralci, da boste naše številne alternativne razlage pojavov, o katerih pišem. To je zelo dobro, kajti debata je temelj demokracije in dvom o zakoreninjenih mitih je temelj napredka. Zatorej le naprej, spoštovani bralci!

Govorica številk

Statistiki kot nasilne smrti štejejo samomore, umore in uboje ter nezgode. Vaščani Slovenije prisegajo na veliko varnost življenja pod Alpami, a to je le iluzija, ki ni podprta s podatki. Slovenija je po varnosti, merjeni po številu umorov in ubojev na prebivalca, na 15. mestu v Evropi, s čimer se ni hvaliti. Na prebivalca imamo skoraj štirikrat toliko umorov in ubojev kot prvouvrščena Irska.

Zanimivo je, da sta državi z najmanj umori na prebivalca anglosaksonski, Irska in Velika Britanija, da je Švedska, lažni raj slovenskih kaviar socialistov, šele na 12. mestu, Finska pa še bolj pri dnu. Skandinavija očitno ni raj, kot ga slikajo rdeči malikovalci krvoločne pošasti iz Kumrovca.

Poučni so tudi podatki o samomorih na prebivalca, saj kažejo, da so vaščani Slovenije zelo samokritični (samomor je najbolj iskrena oblika samokritike) in da je kakovost življenja v Sloveniji porazna. Se ne strinjate? Potem mi povejte, zakaj toliko Slovencev zapušča ta “čudoviti” podalpski svet s skokom z visokega objekta ali z obešanjem. Samo Litva in Madžarska imata v Evropi več samomorov na prebivalca, medtem ko se na primer Slovaška, ki je z enotno davčno stopnjo po pripovedovanju rdečih zaskrbljenčkov postala neznosen neoliberalni neopekel, lahko pohvali s tem, da ima pol manj samomorov na prebivalca kot Slovenija, manj kot Švedska in neprimerno manj kot Finska. Skandinavski “raj” do ljudi ni tako prijazen, kot ga slikajo marksistično-leninistični agitatorji v Sobotni prilogi in Mladini.

Tabela kaže, da je življenje v Sloveniji presenetljivo nevarno, in če samomorom in umorom ter ubojem dodamo še nesreče, dobimo porazno sliko. Nasilnih smrti je v Sloveniji 55 na sto tisoč prebivalcev, kar nas postavlja na 23. mesto v Evropi. Mimogrede, nasilnih smrti na prebivalca je v Sloveniji več kot v osovraženih ZDA, ampak v to se ne bomo spuščali, ker nočemo dajati antiameričanom povoda za spreminjanje teme. Veseli me, da se skandinavske države glede varnosti življenja slabo odrežejo, in da jih presegata anglosaksonski Velika Britanija (kjer je nasilnih smrti na prebivalca sploh najmanj v Evropi) in Irska.

Slovenija, dežela degeneracije?

Da je življenje v Sloveniji neznosno, kažejo podatki še drugače. Družba, v kateri se veliko ljudi drogira, opija z alkoholom in ubija sebe ali druge, ni zdrava, ampak degenerirana. Definirajmo indeks družbene degeneracije (IDD) kot vsoto smrti zaradi drog, alkohola, umorov in ubojev ter samomorov in poiščimo najbolj degenerirane družbe Evrope.

Pred Slovenijo so po tem neslavnem kazalcu le baltske republike in Madžarska; Slovenija je po indeksu degeneriranosti peta najbolj degenerirana država v Evropi! Zanimivo je, da so skandinavske države bolj degenerirane od anglosaksonskih, še posebej Finska, ki je po indeksu degeneracije takoj za Slovenijo. Vas ti podatki presenečajo? Mene niti približno!

Zabava me tudi to, de je Švedska bolj degenerirana od Slovaške. Glede na to, da je v času mojega predsedovanja strateškemu svetu švedski veleposlanik predrzno in vsiljivo trobental, da naj ne sprejmemo “slovaške” enotne davčne stopnje, je visoka stopnja švedske degeneriranosti poučna in zabavna.

Hrvati, čeprav so mi ukradli članek o primerjavi cen, zaslužijo priznanje, ker so manj degenerirani od Slovencev. Zato vas prosim, spoštovani bralci, da kritično ovrednotite mit o visoki kakovosti življenja v Sloveniji. Gre za enega od nacionalističnih mitov, s katerimi vas hočejo zaslepiti in vam preprečiti, da bi uvideli vse težave, s katerimi se soočamo.

Za konec le to: če bi slovenska družba bila zdrava, bi lokalni prebivalci ne nasedali trikom nekega dunajskega fakirja in samozvanega svetnika, ki sliši na ime Swamiji, ampak bi mu rekli, naj pobere šila in kopita. Velikanska popularnost tega Swamijija pa je zadnja poteza čopiča na akvarelu slovenske degeneracije.

Mićo Mrkaić

Z nastopom Klokočovnika so se stvari spremenile. Izola je naša se je raje oprla na Šiptarje, tako da so dosegli dogovor z izolsko gazdo, da bodo v zameno dobili nekaj gradenj in stanovanj.

Glavno vprašanje je pri teh volitvah bilo, ali bodo Šiptarji še vedno podprli Klokočovnika ali koga drugega in tu je uspel veliki met Popoviča, prepričal je gazdo, da sodeluje s SJN. Tako je bilo v predvolilnem času videti dolge kolone Šiptarjev pred stojnico, kjer je SJN razdeljeval majice, zastonj hrano in pijačo.

Slovenska manjšina in italijanska manjšina tako računata lahko le na pet ali šest sedežev od 22 v občinskem svetu.

Sedaj beremo, da je svetovno znani psevdofilozof, kritik kapitalizma in nesposoben reformator univerze, obrnil zgodbo:

Kot meni Žižek, gre po letu 1968 za premik z ene na drugo stopnjo kapitalizma, za nov duh kapitalizma. Namesto hierarhičnega, centraliziranega načina vodenja dobimo mreže z veliko udeleženci, ki delo opravljajo v timih ali na projektih za zadovoljitev potreb strank. Na ravni porabe gre za tako imenovani kulturni kapitalizem, pri katerem gre za izkušnjo, užitek pri tem, ko kupujemo, ne pa toliko za potrebo po izdelku. Kot je poudaril Žižek, pri vsem tem vedno nekaj sporočamo, tudi z najbolj preprostimi rečmi.

Žižek se je vprašal tudi, ali je zapuščina leta 1968 res le neki prehod ali je zadaj nekaj več. V odgovoru je povedal, da smo iz tega leta prenesli tudi kritični pogled na globalni kapitalizem. Po Žižku je Kitajska dokaz, da kapitalizem prej ali slej prinese demokracijo. Vendar kapitalizem po azijskih vrednotah ni enak zahodnemu kapitalizmu. Kljub temu je tak avtoritarni kapitalizem lahko dobra alternativa zahodnemu. Po Žižkovem mnenju pa je ekologija glavna ideološka bitka liberalnega kapitalizma.

Torej se je končno vprašal ali je to “le neki prehod ali je zadaj nekaj več”, s čimer je verjetno prešel v fazo, ko bo opravil temeljito analizo tega, kako so bivši komsomolci postali milijarderski kapitalisti in v kolikšni meri je sam sodeloval pri gradnji kulta financ. Vsekakor bo potrebno še dolgo počakati, da bo prišel z izsledki na dan, kajti taka študija potrebuje vsaj malo vesti za kritično samorefleksijo, kar pa bo sicer težko, a vendar, če se bo še ta spreobrnil v kristijana, kot mnogi intelektualci, mu bo mogoče žal, da je sodeloval pri gradnji Golobičevega imperija.

Še pred šestimi leti je bil Igor Bavčar poklicni politik, ki si je denar služil kot minister in poslanec. Danes je lastnik premoženja, vrednega najmanj 115 milijonov evrov, čeprav je v pol desetletja dolgi menedžerski karieri kot predsednik uprave Istrabenza zaslužil »le« 1,7 milijona evrov bruto plače in drugih prejemkov. Po tistem, ko je razkril, da je za zdaj edini lastnik družbe FB Investicije, ki je prek Maksime Holdinga četrtinska lastnica Istrabenza, prihaja na dan vedno več informacij, ki kažejo na sum, da je že pred najmanj pol leta skupaj z družbo Poteza obvladoval polovico lastništva Istrabenza. Pri tem se zastavlja vprašanje, ali v tem primeru ni šlo za izigravanje prevzemne zakonodaje in drugih predpisov.

Predsednik uprave Istrabenza Igor Bavčar je do zdaj v nakup četrtine koprskega holdinga, ki je prek Maksime Holdinga v lasti njegovega podjetja FB Investicije, vložil deset milijonov evrov lastnih in dolžniških sredstev, je razvidno iz javno dostopnih podatkov. To je šestkrat več od vsote vseh bruto prejemkov, ki jih je kot predsednik uprave Istrabenza prejel med letoma 2003 in 2007. Mimogrede, Bavčar je prevzel vodenje koprskega holdinga junija 2002.
Posel življenja

V tem obdobju je namreč po podatkih iz Istrabenzovih letnih poročil zaslužil za dobrih 1,7 milijona evrov bruto plač, nagrad in drugih prejemkov – od tega zgolj lani, ko je tudi uradno postal solastnik Istrabenza, skoraj 455.000 evrov. Za primerjavo, še leta 2006 je Bavčar zaslužil “le” dobrih 256.000 evrov bruto. Med Bavčarjeve prejemke v času vodenja Istrabenza sicer nismo prišteli sejnin in nagrad za članstvo v nadzornih svetih preostalih družb in frankfurtske banke LHB.

Da je Bavčarju z nakupom FB Investicij uspel osebni posel življenja, dokazuje velika razlika med višino kupnine, ki jo je plačal za FB Investicije, in vrednostjo delnic Istrabenza, ki so v lasti podjetja. Če gre verjeti Bavčarju (uradnih podatkov še ni v sodnem registru), je FB Investicije od nizozemske izpostave Poteze, ki se je zaradi tamkajšnje prijazne davčne zakonodaje pri tem izognila plačilu davka na kapitalski dobiček, sam odkupil konec oktobra 2007 in za to odštel 3,5 milijona evrov. Kot je zatrdil včeraj, je FB Investicije dva meseca kasneje dokapitaliziral s 6,5 milijona evri. Skupaj je torej v podjetje, ki ima v lasti za 115 milijonov evrov delnic Istrabenza, vložil deset milijonov evrov. Še dodatnih 30 milijonov evrov več je bil omenjeni delež vreden lani oktobra, ko je Bavčar kupil FB Investicije.

“V nadaljevanju bodo potrebna še dodatna sredstva za dokapitalizacijo družbe, ki jih bomo lastniki tako kot do sedaj zagotavljali z lastniškimi in dolžniškimi viri, tudi z zastavo premoženja,” je včeraj sporočil Bavčar, ki ni pojasnil, ali in katero premoženje je zastavil za najem posojil(a) za nakup FB Investicij.

Drobnak in Bavčar delovala usklajeno?

Tudi včeraj prvi mož Istrabenza ni odgovoril na vsa vprašanja, ki se postavljajo v povezavi z njegovim nenadnim (samo)razkritjem lastništva Istrabenza. Tako je Bavčar zatrdil, da je FB Investicije kupil oktobra lani. Kljub temu je Poteza podjetje še 2. novembra dokapitalizirala s 3,5 milijona evri, kar je enako znesku kupnine, ki ga je odštel Bavčar. Poteza je tako podjetje prodala, še preden je vanj vložila dodatni kapital, saj je Bavčar, kot je zatrdil, sklenil “običajno odplačno pogodbo o prenosu” lastništva. Prav tako velja opozoriti, da je Poteza še dober mesec dni kasneje ponovno lastniško vstopila v Istrabenz z nakupom četrtine Istrabenza v lasti Pom-Investa.

Vse to bi lahko potrdilo sume, da Bavčar in Poteza delujeta usklajeno že od jeseni 2006, ko je družba Branka Drobnaka kupila FB Investicije in še isti dan objavila prevzemno ponudbo za Maksimo Holding. Če je bila Poteza res le “pomoč” pri lastninjenju Istrabenza, je bil Igor Bavčar že konec lanskega leta tudi večinski lastnik družbe, ki jo vodi. Med lanskim decembrom in letošnjim marcem sta namreč FB Investicije in Poteza skupaj obvladovala okoli 50 odstotkov Istrabenza, kar pomeni, da bi morala objaviti ponudbo za prevzem, nato pa je Poteza delnice prodala družbam iz kroga NFD Staneta Valanta.

Nacionalni interes – pravljica za imbecile

Spomnimo se histerije, ki so jo zganjali nacionalisti ob “vojni”, ki se je bila ob prevzemu pivovarne Union. Takrat smo redki daljnovidni posamezniki pravilno opozarjali na škodljivost prevzema, izpostavili smo se živalskemu besu nacionalkomunističnih novinarjev in na koncu žal omagali v boju s premočnim nasprotnikom. Iz epizode prevzema Uniona sledi ključno vprašanje, ki ga zastavljam vsem vam, “ljubki” slovenski nacionalisti: Boško Šrot je iz bitke za nacionalni interes izšel kot bogataš, ki je dobil dve pivovarni, tri časopise in še kaj – kaj pa imate od vsega skupaj vi? Nič! Še naprej pijete iste laške zvarke, še naprej ste izolirani v podalpskem getu in še naprej ste sposobni le tega, da v beznicah preklinjate soseda, ki si je kupil novega golfa dizel s samodejno klimatsko napravo.

Niste pa sposobni zares dojeti premoženjske razlike med Boškom Šrotom in vami, ki se ob odprtju kake diskontne trgovine prerivate kot svinje pri koritu, da bi s popustom čim hitreje kupili kranjske klobase in Šrotovo pivo. Neenakost je za vas razlika v ceni vašega in sosedovega avtomobila, ne pa to, da boste vi do konca življenja gnili v podalpskem getu in svoje podjetniške ambicije kazali tako, da boste goljufali pri povračilu stroškov za prevoz na delo, medtem ko si Boško lahko kupi vilo v Ženevi na bregu jezera in živi blazirano življenje uglednega mednarodnega bogataša, ki ga naokoli vozi livriran šofer.

Perverzno vlogo so v epizodi odigrali tudi ideologi nacionalnega interesa, predvsem domačijski mencingerjanski ekonomisti, ki znanstveno sicer ne pomenijo dosti več od nič, imajo pa izostren čut za manipuliranje s svojatjo. Primer: Franjo Štiblar, ekonomist brez omembe vrednih znanstvenih dosežkov, ki je pokazal odsotnost demokratičnega čuta, ko je v slogu Miloševićevega jurišnika Mihajla Švabića drugače misleče izganjal iz države, se je izkazal kot dober psiholog množic.

V pravem trenutku je objavil intelektualno sicer povsem deplasirano tezo o nacionalnem interesu in z njo omrežil slovenski narod, ki je “trpel pod tujčevo peto”. Upam, dragi mencingerjanci, da se vam je ležanje v postelji s tajkuni vsaj finančno izplačalo, kajti vi ste tisti, na katere bodo kazali s prstom, ko bo treba položiti račune za to, da “trpeči narod” od tajkunskih uspehov v vojni proti tujcem nima prav nič, nekateri posamezniki pa so obogateli čez vse mere dobrega okusa.
Kralj na Betajnovi in licemerni socialisti

Drugo prijetno sporočilo Boškove zmage je v tem, da je razgalil sramotno sprenevedanje sindikalistov in poklicnih levičarjev, ki nenehno trobijo o prekletstvu dohodkovne neenakosti in obdavčujejo dohodek iz dela uspešnih posameznikov po konfiskacijskih stopnjah, nikoli pa ne povzdignejo glasu proti prerazdelitvi premoženja a la Boško. Je samooklicani pravičnež Semolič kdaj organiziral enega svojih mitingov resnice, kjer bi njegovi rjoveli proti delniškim parkiriščem in nacionalnemu interesu?

Se je kdaj kak politik vprašal, kako da v domnevno solidarni zdravstveni sistem bogataš, ki ima letno milijon evrov dohodka iz kapitala, ne plača nič, medtem ko uspešnemu izobražencu zgolj za prisilno zdravstveno solidarnost z ljudmi, z večino katerih bi se sramoval družiti, poberejo skoraj šestino ustvarjenega? Ne, slovenski nacionalkomunizem je tak, kot so vsi nacionalsocializmi – gnev plebsa usmerja v narcisizem majhnih razlik in kupuje družbeni mir z glajenjem teh majhnih razlik, resnično velike premoženjske razlike pa ga ne motijo. Krupp je pod nacisti cvetel, raji pa so trgali od plače za egalitarna Kraft durch Freude križarjenja po Baltiku. Boško se je vrnil kot slovenski Krupp, kot kralj na Betajnovi, ki nam omogoča, da Cankarjevo igro o lokalnem veljaku občutimo povsem drugače.

Boškova zmaga je razgalila tudi gnusno propagando, ki jo v tabloidih Delo in Dnevnik širijo agitatorji levice, ko pisarijo o tem, da v Sloveniji obstajajo nekakšne skandinavske vrednote in zato zahtevajo brutalno prerazdeljevanje dohodka predvsem znotraj srednjega sloja. Koliko teh “skandinavcev”, denimo Mija Repovž, Janko Lorenci, ki je verjetno prvak v pogostosti sklicevanja na “Skandinavijo”, in drugi veseljaki iz Sobotne priloge, bo pripravljeno reči, da je pravi vir neenakosti pri nas tranzicijska prerazdelitev premoženja, in ne neenakost dohodkov iz dela? Koliko se jih bo opravičilo, ker spodbujajo roparske instinkte sodrge po povečevanju davka na dohodek iz dela, ne upajo pa napisati ene same kritične vrstice o bogatenju svojega lastnika in o nacionalnem interesu? Vprašanje je seveda retorično.
Slovenski Somoza

Slovenci, vsi vi ste Boško Šrot in zato mi je prav vseeno, če bo pravi Boško postal tak samodržec, kakršen je bil Somoza v Nikaragvi, če bo poleg pivovarn in časopisov z državnim udarom prevzel tudi vso oblast v Sloveniji. Boška ste ustvarili vi, slovenski nacionalisti, poklicni levičarji, zakotni desničarji, podkupljeni novinarji in zavistni kmetavzarji, zato tudi požrite to, kar ste si skuhali, jaz pa si bom ob vsaki njegovi nadaljnji zmagi nazdravil s kozarcem Veuve Clicquotovega le grande dame in užival ob zavesti, da vam bom lahko vedno znova lahko zabil v obraz tisti zoprni: saj sem vam rekel!

Ker je gospod Šrot moj heroj, ga bom nagovoril kot starega prijatelja. Tebi, Boško, se zahvaljujem, ker si slovenskemu plebsu tako iskreno pljunil v obraz. Iskreno ti čestitam, saj si v praksi (verjetno nevede, ne zdiš se mi oseba s filozofsko žilico) uresničil geslo iz Nietzschejevega Tako je govoril Zaratustra – kar pada, je treba še pahniti! Stari, ti si car!

Mičo Mrkaić